Leta 2004 pa se je moja profesionalna športna kariera neverjetno hitro povzpela.

Na EP v Sloveniji smo s podporo gledalcev, odličnim igralskim in trenerskim kadrom, pa tudi z dobrimi igrami osvojili 2 mesto.

Največji in najlepši dosežek v moji dosedanji rokometni karieri pa je naziv za najboljše desno krilo (ALL STARS TEAM) na tem EP. Po končanem Epju v Sloveniji sem si na tekmi polfinala pokala pokalnih zmagovalcev poškodoval koleno (kiržne vezi) in moral na operacijo.

Štiri mesece kasneje sem se z odlično rehabilitacijo in trdimi treningi, ki so včasih trajali tudi 9 ur dnevno, uvrstil v ekipo, ki je odpotovala na Olimpijske igre v Atene. Sama Olimpijada je bila odlična, a po drugi strani nismo bili tako uspešni kot smo si želeli. Tako smo se vrnili iz Aten zosvojenim 11. mestom.

Moja igra v sezoni 04/05 v Gorenju ni bile tako dobra, kot sem si želel. Po vsej verjetnosti je padec forme nastopil zaradi moje 4 mesečne rehabilitacije po poškodbi in nato takojšnje vključitve v reorezentančni tretma za OI v Atenah. Nastopila je utrujenost, ki pa sem jo z dobrimi treningi v klubu ter s stropnostjo počasi spet gradil in jo do konca sezone tudi uspel doseči.

V igri sem spet začel uživati, to pa so opazili tudi rokometni strokovnjaki izven Slovenije, ki so me pričeli snubiti. Med temi je bil tudi moj sedanji trener Noka Sardarušić iz Thw Kiela.

V začetku leta 2005 sem tako podpisal pogodbo za Thw Kiel, kjer sem tudi sedaj. S soigralci v Kielu smo v v tem kratkem času osvojili vse lovorike, ki jih lahko v rokometu ekipa doseže. Uspeh smo gradili na dobrih odnosih, postali smo prava družina in še v rokometni igri nismo rekli zadnje besede.