Nekako tiho in neopazno, pa je v moje športno življenje vstopala moja mama Jana, s katero sva veliko časa preživljala skupaj. Sprva največ časa ob hrani in kuhanju, potem pa me je prevažala iz enega treninga na drugega. Z veseljem mi je pripravljala najrazličnejše dobrote iz športne prehrane. Sama se je popolnoma specializirala kateri vitamini so najbolj potrebni ob takšnih obremenitvah kot sem jih imel jaz (ob jedi pove celotno vitaminizacijo tudi danes, he-he)!
Usklajevala je moje šolanje s športom in mi dostikrat zjutraj prikrajšala spanec z njenim klicem: "ura je 6.47, bi rad zamudil v šolo"? Takrat sem vedel, da moram pohiteti.

Brez pravih prijateljev pa seveda mladi - začetni športnik ne more uspevati dobro. Ko sem bil še otrok, nisem vedel, kdo je moj pravi prijatelj, in kdo ne, ampak zagotovo vem, da je moja sestra Mojca, ki je biserček prijateljstva in zaupanja moja prava in brezpogojna prijateljica. Je zaveznica,svetovalka, kritična do nekaterih dejanj, vedno pripravljena na kompromis in moja najzvestejša navijačica. V otroštvu, ko sem bil potreben zaščite, mi je neštetokrat stopila v bran pred močnejšimi fanti iz soseske.
Učila me je peti in nastopati, bila mi je pravi vzgled in mentor za življenje. Vedno sem bil in sem še vedno ponosen nanjo in na njene dosežke. Vedno se rad z njo posvetujem in si izmenjam najina mnenja. Je frendica, ki bi si jo lahko vsak želel.