Vid Kavtičnik

Mladega nadobudnega Velenjčana Vida Kavtičnika smo dan pred njegovim 20. jubilejem ujeli na finalu slovenskega državnega prvenstva, kamor je prišel direktno iz Nove Gorice spodbujati svoje soigralce iz Gorenja. Natanko dva meseca po poškodbi križnih vezi se Videk, kot ga radi kličejo, počuti odlično, sanacija poškodbe lepo napreduje. Pravi pa tudi, de že komaj čaka, da bo ponovno zaigral na kakšni tekmi k temu pa dodal, da upanje da zaigra za slovensko reprezentanco na OI še vedno ostaja.

Po Euru 2004 v Sloveniji ste postali velika zvezda in neprecenljiv "lov" novinarjev ter oboževalcev. Kako se počutite, ko ste tako popularni?
Zaenkrat mi vse to ugaja in mi je lepo. Ko sem bil še otrok, sem si namreč vedno želel, da bi me imeli ljudje radi in zdaj mi je to uspelo, zato tudi vedno rad dam avtograme, ali pa kakšne intervjuje. Temu se ne želim odreči, saj to bi bilo tako, kot da bi sredi polčasa tekme dejal: Jaz se pa ne grem več.

Poškodba je sestavni del športa, pa vseeno, verjetno pa se vam je svet obrnil na glavo po marčevski poškodbi križnih vezi, katero ste staknili na polfinalni tekmi evropskega pokala pokalnih zmagovalcev proti Valladolidu?
Svet se ni obrnil. Nekako se je za delček sekunde porušil, vendar zdaj to spravljamo v red. Tako, da mislim, da bodo "puzzli" že kmalu spet sestavljeni skupaj. V športu vedno visiš na nitki in poškodba se lahko zgodi vsakomur v vsakem trenutku. S tem je potrebno živeti. Upam pa, da bom že kmalu lahko na igrišču spet metal žogo v gol.

Kako pa napreduje vaša rehabilitacija?
Vse skupaj zaenkrat poteka odlično. Trenutno sem v Novi Gorici, kjer s pomočjo Dušana Mesesnela, opravljam določene fizične vaje. Lahko že dobro tečem, delam razna hopsanja, skiping in podobne stvari. Od poškodbe minevata šele dva meseca, zatorej sem z napredkom izjemno zadovoljen. Takšnega mnenja pa je tudi profesor Pavlovčič, ki me je operiral.

Počasi se bodo začele reprezentančne priprave za avgustovske olmpijske igre v Atenah. Tudi vi ste na prvem seznamu selektorja Toneta Tislja
V četrtek imamo sestanek na Brdu, vsekakor se ga bom udeležil. Po tem bodo tudi kondicijske priprave, na katere žal ne bom mogel priti. Ampak jaz se bom kondicijsko posebej pripravljal po posebnem programu Mesesnela, nato pa še Srdjana Đorđeviča. Videli bomo kaj bo.

Za vaša leta ste že ogromno dosegli. V žepu imate medalji z mladinskega evropskega in svetovnega prvenstva, pa srebro s članskega evropskega prvenstva, bili ste izbrani v evropsko "all star" ekipo
Mogoče sem res lahko najsrečnejši igralec pri 20. letih, ker ne vem, če je komu to uspelo. Meni je in zaradi tega sem presrečen. Upam, da bo šlo tako naprej, da je tale poškodba, ki se je zgodila zadnja in edina in da bom lahko nadaljeval svojo pot ter še osvajal medalje. To je moj cilj, to je naš cilj, da promoviramo rokomet, Slovenijo in delamo tisto, kar imamo radi.

Kam pa vas pelje nadaljnja pot? Začeli in odrasli ste v Gorenju iz Velenja...
Seveda bi najraje igral v Španiji ali Nemčiji. Vendar zdaj je prišla ta nepričakovana poškodba, poleg tega bo Velenje v prihodnji sezoni igralo v ligi prvakov. Zato ne verjamem, da me bo klub spustil v tujino. Tako bom po vsej verjetnosti ostal, kjer sem rokomet začel igrati. Lahko se sicer zgodi, da čez kakšno leto odidem v tujino, vendar do takrat, ko sem v Velenju bom dal od sebe svoj maksimum na parketu in dobro zastopal barve svojega moštva.