Vid Kavtičnik

Velenjski rokometaš Vid Kavtičnik se je po odličnih predstavah na članskem evropskem prvenstvu leta 2004 in pri velenjskemu Gorenju, prvem klubu, za katerega je igral, z 21 leti odpravil v enega največjih nemških klubov - v Kiel. Tam se je sicer dobro znašel, a vendarle rad poudari, da je v Nemčiji vse precej bolj naporno kot v domovini.

Kako ste občutili preskok iz Slovenije v Nemčijo?
Vsekakor je bila to zame precejšnja sprememba, a v klubu so me lepo sprejeli prav vsi: od igralcev do trenerja. Večjih težav nisem imel. Malo se še lovim pri jeziku, a mislim, da bo to kmalu mimo. Vse skupaj je super.

Kakšni so odnosi v moštvu? Ste se s kom posebej spoprijateljili?
Vsi se dobro razumemo in se tudi družimo, čeprav nekoliko več časa preživim z Nikolo Karabaticem in Kimom Anderssonom. Vsi trije smo namreč novinci, skupaj pa obiskujemo tečaj nemščine.

So razlike med nemškim in slovenskim načinom dela velike?
Tu je potrebno precej več delati, trenirati. Pravzaprav gre za garanje. Treningi dopuščajo le malo prostega časa. Vsi namreč natančno vemo, zakaj smo tu in kaj želimo doseči. Profesionalizma je tu precej več.

Na zadnjih pripravljalnih tekmah na pokalu Schleker ste igrali odlično. Ali to pomeni, da so vse poškodbe in težave končno pozabljene?

Z zadnjimi igrami sem kar zadovoljen, a vedno bi lahko bilo še bolje. Upam, da je poškodb res konec in da bom lahko brez težav igral vso sezono, saj si tega po vseh težavah, ki sem jih imel, že močno želim. Hočem čim bolje zastopati barve novega kluba, rad pa bi tudi znova zaigral za slovensko reprezentanco.

Kaj vas čaka v tednih pred začetkom nemškega prvenstva?
Trening, trening in še enkrat trening. Sicer pa se bomo že 30. avgusta s Flensburgom pomerili na nemškem superpokalu. Gre predvsem za prestiž, zato bo bomo naredili vse, da zmagamo. Sicer pa je pred nami še en turnir v Ostseehalle (dvorana Kiela; o.p.), nato pa se bo počasi že začelo prvenstvo. Vsekakor bomo ves čas trdo delali.

Trenutno poteka svetovno prvenstvo za mladince na Madžarskem. Spremljate nastope nekdanjih soigralcev v mladi izbrani vrsti?
Vsekakor. Prijatelj in bivši soigralec Jure Dobelešek mi ves čas sporoča, kako jim gre. Sem zelo vesel, da tako dobro igrajo. Želim jim čimveč sreče in uspeha ter seveda medaljo. Navijam zanje!

Kako to, da ste preskočili zadnjo priložnost, da še zaigrate za mladinsko reprezentanco?

Razlogov je več. Prvi je vsekakor poškodba, ki se je vlekla več mesecev. Manjkal mi je trening z žogo, zato nikakor nisem bil pripravljen za nastop na tako velikem tekmovanju, kot je svetovno prvenstvo. Bilo bi nesmiselno. Poleg tega je k taki odločitvi botroval tudi moj prestop h Kielu. Tu sem prvo leto in edino krilo v klubu. Nisem hotel dodatno tvegati, saj bi rad igral in se izkazal v čim boljši luči.

Kaj pa nastop za člansko reprezentanco?
Če me bo selektor povabil, se bom z veseljem odzval, saj mi nastopanje za reprezentanco veliko pomeni in mi je v veliko čast.