Nemški Kiel je bil po zmagi na prvi tekmi finala lige prvakov v gosteh pri španskem Ciudad Realu z eno nogo zelo blizu ubranitvi lanskega naslova, a je po porazu na domačem igrišču (25:31) ostal praznih rok. Čeprav sta bili ekipi po kakovosti zelo izenačeni, je končen razplet vseeno nekoliko presenetljiv, še posebej, če vzamemo v zakup dejstvo, da nemški šampioni na domačem igrišču v ligi prvakov niso izgubili kar 803 dni.
Vid Kavtičnik, najboljši strelec "zeber" na drugi tekmi, kljub temu nad razpletom ni preveč razočaran. Poraz je prenesel športno, s pokončno držo, kot se za pravega profesionalca tudi spodobi. Motivov za zmage in dokazovanje bo v prihodnje še precej. Po osvojenih lovorikah na klubski ravni in medalji na EP izpred štirih let v Sloveniji, si potiho želi tudi olimpijsko kolajno. Pravi, da bodo olimpijske igre v Londonu 2012 pravi trenutek za takšen dosežek.

V nedeljo ste v zadnjem dejanju letošnje lige prvakov doma klonili proti Ciudad Realu in zapravili možnost za ubranitev evropske lovorike. Kakšni so občutki po nekaj prespanih nočeh?
Lahko bi bilo boljše, toda že pred prvim srečanjem sem dejal, da sta obe ekipi, tako Ciudad Real kot mi, zaradi medsebojne izenačenosti sposobni zmagati v gosteh. Žal se je v našo škodo to tudi zgodilo, odločale pa so malenkosti. Vendar če bi mi pred letošnjo sezono kdo ponudil takšen scenarij, bi ga gotovo sprejel. Domač pokal je že v naših rokah, v prvenstvu pa smo prav tako zelo blizu vnovičnemu naslovu. Če k temu dodamo še finale lige prvakov, je dosežek vsekakor lep. Ne smemo biti preveč razočarani, borili smo se po najboljših močeh.

Kar 803 dni je minilo odkar ste v ligi prvakov nazadnje klonili doma. Kako je poraz sprejelo več kot 10.000 navijačev, kolikor jih redno obiskuje vaše tekme?
Z našimi predstavami smo jih dodobra razvadili in navadili zmag, a po tekmi - za dvorano je bila postavljena tribuna - nas je pričakalo 7000 navijačev, ki so vedeli, da smo se srčno borili in na koncu klonili proti odlični napaki. Navijači nam vsekakor stojijo ob strani v vsakem trenutku.

Na povratni tekmi ste bili prvi strelec svojega moštva ...
Verjemite, da bi rajši igral katastrofalno slabo, samo da bi na koncu zmagali. No, kljub vsemu sem zadovoljen s svojo igro na obeh srečanjih. Kljub veliki utrujenosti sem iz sebe dobesedno iztisnil zadnje atome moči.

Srečanje v Kielu je bilo zares spektakularno - številni gledalci so lahko videli vrhunsko rokometno predstavo, ki jo je nekoliko pokvarilo le prerivanje v zadnji minuti srečanja. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Naenkrat sem zagledal veliko "gužvo", zadevo sem želel umiriti, a seveda nimam takšne moči, da bi igralce lahko dan narazen. A strasti so se kmalu pomirile, takoj po tekmi smo si športno podali roke. Tudi na tiskovni konferenci po tekmi smo si bili enotnega mnenja, da se v tako napetih trenutkih pač zgodi, da popustijo živci. To sta dejala tudi Entrerrios in gostujoči trener Dušebajev. Vendarle gre za tekmo sezone, napetost je res visoka. Poleg tega je rokomet kontakten šport, zato kdaj pa kdaj pride tudi do takšnih stvari.

Sezona je tik pred zaključkom, misli vam bržkone že uhajajo v prihodnost?
Moram priznati, da sem kar utrujen, a čaka nas še zaključek nemškega prvenstva, kjer za potrditev naslova potrebujemo še eno zmago. Že danes zvečer nas čaka tekma v Göppingenu, zadnjo tekmo pa bomo odigrali doma proti Wetzlarju. Prepričan sem, da nam bo uspelo. Sicer pa mi misli uhajajo na prosti čas, ko bom imel na voljo štiri tedne počitka - dovolj, da saniram manjše poškodbe. Lani sem imel zares malo počitka, le slabe tri tedne, tako da sem izčrpan fizično in psihično.

Če bi se uvrstili na olimpijske igre v Pekingu bi bilo prostega časa gotovo manj ...
Kajpak bi rajši nastopil na olimpijskih igrah, a ne smemo pozabiti, da bi se nam marsikaj moralo iziti tudi v olimpijskih kvalifikacijah. Da, žalosten sem, ker nas ne bo v Pekingu, ker poznam olimpijsko vzdušje, ki sem ga občutil že v Atenah. Sicer pa je olimpijska kolajna moja velika želja. Verjamem, da bodo olimpijske igre v Londonu leta 2012 pravi trenutek za takšen dosežek.

Jure Doler/Sport1